Zares jih je veliko in mnogo preveč. Tu so seveda bolezni staršev in otrok, nezgode, poškodbe, nenadne smrti, invalidnost, izguba dela in zaslužka, neurejeni medsebojni odnosi, nasilje, večgeneracijska revščina. Na večino stisk vplivajo nenadni dogodki, pri čemer posamezniki niso sami krivi, da so se znašli v situaciji, ki jih je povsem ohromila in jim odvzela vsak kanček upanja na ugodno rešitev njihovega stanja. Trenutno ob vseh naštetih problemih rešujemo ogromno finančnih stisk, kot je nezmožnost plačevanja tekočih stroškov zaradi prenizkih prihodkov, nekateri pa ostanejo celo brez vseh prihodkov.
Že nekaj let opažamo trend vključevanja v naše programe zaposlenih, ki prejemajo minimalno plačo ali celo manj. Zdi se mi resnično nedopustno, da so ljudje tako izkoriščani na trgu dela. Ko nam na uvodnih razgovorih pojasnjujejo situacije, v katerih so se znašli zaradi grozljivih zaposlitvenih praks, smo pogosto zgroženi. Poleg tega pa so v zadnjem obdobju pogoste stiske povezane s padcem družinskega ali medosebnega odnosa, kar se odraža v vse pogostejšem fizičnem in družinskem nasilju.
V zadnjem letu in pol se je marsikdo znašel v finančnih, duševnih, čustvenih težavah. Se je vaše delo kljub ukrepom nadaljevalo? S kakšnimi problemi so se ljudje najpogosteje soočali in kako ste jim priskočili na pomoč?
Naše delo je praktično neprekinjeno že desetletja in tako je bilo tudi v času razglašene pandemije. Potekalo je ves čas, na terenu, v pisarnah in od doma. Naše poslanstvo smo opravljali zelo prizadevno in učinkovito, čeprav resnično nismo bili pripravljeni na takšne izredne razmere. V naše obsežne aktivnosti so se vključevali mnogi donatorji, prostovoljci, sorodniki, prijatelji in znanci, pa tudi mediji. Zares iskrena in srčna hvala vsem in vsakomur zase. V lanskih spomladanskih mesecih se je resnično izkazala povezanost v družbi, kar me navdaja z ganljivim optimizmom. Seveda pa smo našo široko razvejano dejavnost, kjer je le bilo mogoče, preusmerili na daljavo.
Hkrati smo bili ves čas na voljo uporabnikom neposredno, z njimi smo ostali povezani po telefonu in elektronski pošti. Otrokom smo zagotavljali računalnike in spletne povezave ter nudili učno pomoč na daljavo, nekateri prostovoljci so usposabljali družine tudi z informacijskim znanjem za rabo tehnologij … V tem času so se razvile nepredstavljive stiske, ki na ljudeh – predvsem otrocih – puščajo tako globoke posledice, da jih bomo reševali še dolgo.
Katere skupine ljudi bi izpostavili kot najbolj ranljive, še posebno v kriznih časih, v kakršnem smo zdaj?
V kriznih časih se v bistvu pokaže, da smo ranljivi prav vsi. To nam je razkrila tudi tako imenovana koronakriza v preteklem letu. Finančnim in duševnim stiskam so podlegli tudi mnogi, ki so prej normalno delali in prispevali v državni proračun, pomagali tudi v naših programih, bili zelo samostojni in neodvisni z lastnimi dejavnostmi ali v panogah, ki so v zadnjem letu povsem zamrznile ali celo usahnile. Seveda pa so v vseh krizah najbolj ranljivi prav otroci. Dodatno obremenjujoče duševne stiske so jih privedle do takih odklonov, da v danem času rešujemo množična samodestruktivna nagnjenja, ki so res težko opisljiva.
Kaj lahko k dobrobiti vseh ljudi, tudi najbolj ranljivih, prispeva vsak posameznik?
Predvsem to, da se ne obrne stran, ko vidi nekoga v stiski. Mislim, da je naša družba močna toliko, kot je močan njen najšibkejši člen, in da je odgovornost vsakega posameznika, da pomaga tistemu, ki ne zmore poskrbeti zase. Pa naj bo to le kupljen sendvič, poslana SMS donacija, donacija hrane ali drugih dobrin, sredstev ali ‚zgolj‘ svojega časa.
