Anita Ogulin: »Živeti za druge je v mojih genih.«
Smo Slovenci (dovolj) dobrodelni?
Slovenci smo po mojem mnenju zelo dobrodelni, ko vemo, za koga in kam bo šel donirani denar. V okviru programa Botrstvo smo se bali, da bomo v času ukrepov preprečevanja širjenja koronavirusa izgubili botre in imeli izjemno povpraševanje po njih. Res so se zgodili osipi, ko so botri spremenili status v prejemnike pomoči, ampak se jih je tudi priključilo več, zato smo lahko povečano število otrok za nujno vključevanje v Botrstvo povezovali z botri. Otrok, potrebnih vseh oblik podpore, je vse več. Tudi v Verigi dobrih ljudi se ljudje odzivajo na predstavljene stiske in jih podpirajo.
Ob vsem pa ugotavljamo tudi, da je v družbi kar precej nezaupanja do humanitarnih in prostovoljskih organizacij, ki ga popolnoma razumem. Zato tudi vztrajamo pri transparentnem, brezgotovinskem poslovanju, z vsemi notranjimi in zunanjimi nadzori, iz lastne izkušnje pa vam povem, da največji nadzor vselej predstavlja prav lastna vest. Na ZPM Ljubljana Moste-Polje je to ena glavnih vrednot.
Kako gledate na prihodnost? Menite, da lahko slovenska družba postane enakopravnejša?
Na tem področju nas čaka še ogromno dela, predvsem s strani države. Ko bo ta ljudem dala občutek, da dela v njihovo dobro, lahko pričakujemo tudi spremembo vedenja in mišljenja ljudi. Ves čas govorimo, da je človek največja vrednota. Svojega čustvenega sveta ne moremo deliti z denarjem in dobrinami. In dokler na sistemski ravni ne bo na prvo mesto postavljen človek in celostna skrb za dostojno življenje, ne bomo uspeli.
Ena izmed mnogih zgodb
Matic je desetletni deček. Ima tri mlajše bratce. Živijo v enosobnem stanovanju. Oba starša sta bila zaposlena pri istem podjetniku in sta v času izrednih razmer ostala na čakanju na delo. Poleg sedmih zaposlenih je bil v stiski tudi delodajalec, saj zaradi popolnega zaprtja dejavnosti ni prejel plačila za opravljene storitve. Ostal je dolžnik za surovine, za katere ni imel sredstev. Tako sta starša čez noč ostala brez vseh prihodkov. Razumela sta, da jima delodajalec ne zmore plačevati čakanja na delo, saj niti sam ni imel sredstev za poplačilo upnikov. Stroški družine so nastajali in rasli. Šolajoča otroka nista imela računalnika, niti internetne povezave. Že prej sta starša varčevala na mnogih področjih, saj sta s svojima plačama zmogla poskrbeti le za skromno preživetje družine. Lačna usta otrok so terjala vsaj hrano, starša pa sta se – zavita v molk – izključila iz širše družine, kjer nista pričakovala podpore, ker so vsi živeli iz rok v usta, pa tudi iz soseske. V prej ljubeči družini je zdaj nastajala vse večja napetost. Denarja ni bilo, ostajale so položnice in lačni, jokajoči otroci. Oče je zapuščal dom, iskal delo in zaslužek. Domov se je vračal pozno, ko so vsi že spali.
Tisto jutro pa je družino prebudila policija. Očka je v čistem obupu za vedno zapustil za svet.
Podobnih zgodb je vse več, zato so nujno potrebni sodelovanje, solidarnost, podpora.
